Pa je prišel mesec september, jesen trka na vrata. A vsak konec predstavlja nov začetek. V poletnih mesecih se je marsikaj spremenilo, vse kar je bilo lažno, vse kar ni delovalo v naše najvišje dobro se je poslovila.
Vendar pa vsako slovo boli, vsako slovo ima svojo ceno. Polna upanja zapisujem te vrstice, kajti čutim, verjamem, da je končno prišel čas, ko bomo zmogli in v sebi našli ogromno zalogo moči za nov začetek. Kaj si želiš spremeniti v svojem življenju, kaj ti v tem trenutku predstavlja največjo skrb, strah, tesnobo? Vem, včasih je potrebno toliko borbe, toliko truda, vendar enostavno ne najdeš odgovora. Vsi tavamo, iščemo smisel, nove možnosti… Predvsem pa pogum! In da potrebno je »skočiti« pa čeprav v neznano, kajti ravno tam sem morda nahajajo vrata za katera sploh nismo vedeli, da obstajajo.
Potrebno je prepoznati, kdaj je konec nekega obdobja, to sprejeti ter se brezpogojno prepustiti življenju… Vem lažje pisati kot narediti vendar sem spoznala, da je resnično potrebno tvegati, biti drzen, vložiti ogromno truda. In pa verjeti; vase v svoje sanje. Čeprav nam življenje ne malokrat zagodi in nas skuša »napeljati« da bi se vdali. Prepričana pa sem; da vse kar mi je namenjeno se bo zgodilo. Med tem pa nas življenje (vesolje) vedno znova preizkuša, kako pogumni smo ter kako močno si nečesa želimo.
V mesecu septembru to delam zase… Zapomni si; nobene obveze ni, da ostaneš ista oseba, kot si bil(a) lansko leto, prejšnji mesec, ali celo pred petnajstimi minutami. Ta trenutek imaš pravico rasti… Brez slabe vesti!!!
