Kolikokrat je vsak izmed nas obsojal, sodil življenje nekoga?
Koliko zarečenega kruha smo pojedli? Kako me je izučilo; namreč spomnim se, ko sem nekoč obsojala neko situacijo… Ni minilo dva meseca, ko sem bila nato tudi sama v podobni preizkušnji…
Morda ironija življenja? Ali pa priložnost spoznanja, da nikoli ampak res nikoli ne sodi in obsojaj! Ne samo, da se vedno vse vrne, ampak se lahko zgodi, da boš tudi sam(a) v takšni življenjski situaciji za katero si še pred kratkim trdil(a), da ravno tega pa ti ne boš nikoli storil(a)… Poleg vsega tega ne poznamo ozadja, vidimo le površino ne pa globine. Poslušamo razum, izhajamo le iz sebe…
Potrebno je odpreti svoje srce, začutiti zakaj z obsojanjem bežimo pred lastno bolečino? Konec koncev; vsak človek ima svojo zgodbo. Ne obsojate ljudi dokler jih resnično ne spoznate. Resnica vas lahko preseneti…
