Odločila sem se, da z vami podelim mojo zgodbo, v letu 2013 ko sem spoznala svojega moža, pred tem pa pustila za sabo pomemben del svojega življenja, ki ni bil pravi zame. ❤️️💗💛💙
Že ob tem, ko to pišem čutim strašen upor. Saj veste, tisto kar se ti najbolj upira, ravno v tem te čaka največji napredek. Torej pisalo se je leto 2013. Takrat sem bila v zvezi, kjer sem upala, si želela da bo končno prišlo do nekega napredka, razvoja, skupnega življenja, morda kmalu tudi otroka. Saj poznate tisti občutek, tudi meni bo uspelo v življenju nekaj ustvariti. Stara sem bila 29 let. Žal, ali pa na srečo se tista zgodba, ni končala tako kot sem si želela. V nekem ključnem trenutku sem prišla do spoznanja, da ta partner ni pravi zame. Namreč sami ni bil pripravljen na družino. Ob tem spoznanju sem se morala odločiti; ali se bom še naprej podrejala nekomu in sama pozabila na svoje želje, upanje, ter sanje. Da, lahko bom ostala sama… Ni enostavno najti pravega partnerja, vem ker sem bila do tega odnosa brez partnerja 5 let. Ponovno sem znašla v začaranem krogu, ko upaš; sedaj je čas ko bo končno drugače. Pa ni bilo. Torej soočila sem se s svojimi strahovi, šla naprej popolnoma sama. Sprejela sem dejstvo, da mi morda v tem življenju ni namenjen partner. Pa nič zato, bom že kako sem si rekla. Torej odločila sem se, da bom živela v skladu s svojimi čutenji, in bo spoznanju, da nekdo ni pravi zame šla naprej. Ponovno sem se znašla na začetku, z ranjenim srcem polnem bolečine. Tisti strah, kaj bo z mano, kaj bo z mojim življenjem… Tisto leto sem imela psičko staro 2 leti. Izkazalo se je, da ima nekaj narobe s hrbtenico, ni mogla več hoditi. Žal smo jo morali dati uspavat. Zdaj, ko o tem pišem so spomini še tako živi, da ponovno doživljam tisto bolečino… Ampak se zadevam, da tudi tako tečejo samo zdravilni procesi. Za nameček, pa mi je v tistem obdobju zdravje povzročalo ogromno težav. Celo življenje sem se borila s kroničnim vnetjem mehurja. Padla sem na dno, saj sem pristala v bolnici s katetrom. Ravno tako sem sprejela življenjsko odločitev, da pustim redno služno in se posvetim temu, kar sem… Kako je bilo težko obdobje ne sigurnosti, vprašanj, ali sem se odločila prav… Kaj pa sedaj… Kako sem morala biti vztrajna, kako me je bilo strah, kako sem se morala borit s svojim egom…. Vendar pa se že v roku nekaj mesecev pokazala sreča. Namreč, ko sem brezpogojno sprejela svoje življenje takšno kot je; da bom morda brez otrok partnerja pa sem spoznala njega. Svojega moža. Moje življenje se je obrnila, ponovno sem spoznala, kako sem ravnala pravilno, ker sem poslušala sebe, ne glede kako težko je bilo v danem trenutku. Zato nikoli ne obupajte, ne glede na to kako temno je…Posijalo bo sonce tudi v tvoje življenje.
