Dragi moji, odločila sem se da ponovno z vami podelim delček sebe, tisti del ki leži globoki v moji duši. Ni mi enostavno pisati vseh teh besed, rada pa vas bi na ta način vzpodbudila, da tudi sami svojo bolečino, rano izlijete na papir. 💜💝💋💙
Ljudje neprestano v naša življenje prihajajo in odhajajo. Vedno znova se učim, potrebno je spustiti, odpustiti, tudi sebi ravno takrat ko najbolj boli, ko se sprašuješ zakaj ravno jaz… Včasih nas določeni ljudje učijo ravno tistega česar globoko v sebi ne želimo spoznati, spregledati. Takšna je moja zgodba, sama sem potrebovala kar 10 let, da sem zbrala dovolj poguma in moči, ter ponovno vzpostavila stik z osebo, ki mi je res ogromno pomenila. Pisalo se je leto 2007, ki je bilo eno izmed težjih v mojem življenju. Takrat sem se razšla s fantom s katerim sem bila v zvezi dobrih 5 let. Vsi vemo, kako je doživljati tisto srčno izgubo, in kaj nam pomeni tisti prvi… Bila je njegova sestra… Res sem jo imela rada… Skupaj sva preživeli nepozabne trenutke. Od nekdaj sem z njo čutila globoko povezanost… Saj veste, ko imaš človeka enostavno rad… Žal pa se je ob razhodu z njenim bratom končalo tudi najino prijateljstvo… Namreč najin razhod me je v tistem obdobju tako bolel, da ji nisem zmogla pogledati v oči… Začela sem se ji izogibati, namesto da bi zbrala toliko moči, ter se z njo pogovorila o svojih občutjih… Raje sem zbežala stran, prekinila komunikacijo… Čutila sem, kako je jezna, kako sem jo prizadela… Nekega dneva pa sva se po »naključju« srečali… Tisti občutek, ko ti je nerodno, neprijetno ob srečanju, ker imaš nerazrešen odnos z določeno osebo… Tega ne želim doživeti nikoli več… Leta so minevala, mene pa je razjedalo… Kolikokrat sem se spomnila nanjo, ampak vsakič znova sem vse tako uspešno potlačila… Kako sem nekoga prizadela, bila je moja najboljša prijateljica, nato pa sem brez pojasnila odšla iz njenega življenja… Kakšen človek sem? Ta karma, vse se vrača nekega dne se vse plača. Nato pa sem se odločila, bila sem pripravljena. Lanskega avgusta sem ji pisala. Na papir sem izlila svojo dušo, ubesedila sem vse tisto, kar pred 10 leti nisem zmogla. Res nisem zmogla, kljub vedenju, da ravnam narobe. Ko sem ji pisala elektronsko pošto sem jokala kot dež… Pisala sem ji brez pričakovanj… Vem, da sem ob tem premagala samo sebe, šla skozi svoje okvirje… Si odpustila in priznala, da sem ranljiva in da tudi jaz lahko tako močno prizadenem… Odpisala mi je… Popolnoma neobremenjena, vesela moje pošte. Povedala mi je, da se je neštetokrat spomnila name… Dogovorila sva se, da se sestaneva… In res 4.11 2016 sva se dobili… Po 10 letih… Jokala sem od sreče, zame je bil to eden večjih Blagoslovov, ki sem jih prejela do tedaj. In sedaj nadaljujeva tam kjer sva nekoč končali… Odpustili sva, spustili sva… Ljubezen je premagala jezo, užaljenost, bolečino… Zato ne odlašajte… Če čutite, da ste nekomu storili krivico, da v danem trenutku niste zmogli drugače… popravite, reagirajte, ne čakajte… Vem, da sem s tem izravnala tudi ogromno moje osebne karme. Lahko jo tudi ne bi… Vsak se odloči sam… Poslušajte svoje srce, kaj vam narekuje?
