Ko sem sama pri sebi premlevala, katera življenjska tema je tista, ki ljudi najbolj zanima in o njej največ sprašujejo? Seveda to so partnerski odnosi. Še vedno se večina stvari v naših življenjih vrti prav okoli tega. Pravzaprav se vse vrti okoli partnerstev, le ta so lahko različna. Dotaknila pa bi se rada ljubezenskih zvez. Da smo ženske popolnoma drugačne od moških, ja to dejstvo smo počasi že sprejeli. Vseeno pa se sprašujem zakaj je tako? Zakaj smo ženske toliko odvisne od moških? Zakaj, se vrti vse okoli njih, ko enkrat pristanemo v zvezi? Seveda, moški imate še vedno svoje prijatelje, svoje hobije, medtem ko ste nam ženskam center dogajanja prav vi. In prav to drage moje je največja napaka, ki jih delamo skorajda vse ženske. V vsakem zdravem partnerskem odnosu je pomembno razmerje dajanja in sprejemanja. Če od partnerja nekaj pričakujemo, pa le tega od njega ne dobimo, v sebi začnemo gojiti podzavestno zamero. Tako eni kot drugi lahko razvijemo podzavestno odvisnost od partnerja. Ta se kaže predvsem v ljubosumju, strahu pred tem, da ga bomo izgubili. Učinek pa je ravno nasprotni od željenega. Bolj, ko razvijamo agresijo, bolj to na podzavestni ravni naš partner čuti. In kaj se zgodi potem? Vedno bolj se začne odmikati. Bolj se odmika, večji strah nam le ta povzroča. In tako se konstantno vrtimo v začaranem krogu. Da se te nevšečnosti in neljubi dogodki, ki so povezani s tem ne bi zgodili je pomemben naš odnos, ki ga gojimo sami do sebe. Partner je naše zrcalo in najboljši terapevt. Za primer lahko podam osebo, ki kot duša iz prejšnjih življenj prinaša strah, da ni dovolj dobra. Dobila bo mater, ki ima podobne vzorec in očeta, ki ji to poudari še s svojim dominantnim odnosom do nje. Oseba pa si izbere partnerja, ki ji ves sporoča, da ni dovolj dobra. Torej, vedno se moramo vprašati, kaj moram jaz spremeniti na sebi, da bo od sedaj naprej drugače. Nikoli nikogar ne smemo, niti nimamo pravice spreminjati. Če nas na osebi nekaj moti je to zato, ker isti vzorec nosimo v sebi. Rešitev je le ta, da ga ozavestimo in transformiramo. Partner pa nam le kaže na čemu moramo delati. Zato je zelo pomembno delo na sebi, še preden vstopimo v partnersko zvezo. Sami moramo biti dovolj močni, moramo postaviti temelje na katerih bomo kasneje lahko gradili. Le ti morajo biti močni in trdni. Če nam tega ni uspelo zgraditi v sebi, kako lahko pričakujemo od partnerja, da nam bo to dal? Le ta nam bo nezavedno konstantno poudarjal lastnosti, ki so boleče in jih pri sebi ne sprejemamo. Destruktivni vzorci se bodo okrepili zato, da bi jih lažje prepoznali in ozavestili. Tako postane okolica vključno s partnerjem naš najboljši učitelj. Prav tako je zelo pomembno, da se vedno vprašate, kaj lahko dam in ne kaj lahko dobim. Naj vam bo zgled sonce, ki samo sveti in nikoli nič ne zahteva v zameno. Ljudje, ki energijsko nikoli nič ne zahtevajo so za okolico veliko prijetnejši in spremenljivi, kot pa tisti, ki stalno nekaj pričakujejo. To velja tudi za partnerski odnos. Več boste pričakovali, večji pritisk bo to povzročalo vašemu partnerju. Učinek pa je ravno nasproten od željenega. Na nezavedni ravni se vam bo partner uprl, energija se ne mora sprostiti in to ponovno privede do konfliktnih situacij. V praksi pride do mene mnogo žensk, ki se pritožujejo nad svojimi partnerji, češ raje je s svojimi prijatelji kot pa z mano. Vem, določene stvari je zelo težko sprejeti. Vendar pa bolj, ko boste vztrajale naj bo z vami, bolj bo nasprotni učinek. Vedno imate možnost izbire sprejeti ga(jo) popolnoma takšnega kot je ali pa oditi. Zahteve in ultimati nikoli ne prenesejo dolgoročne rešitve. Ko enkrat sprejmete vse tako kot je, pa se začnejo odvijati čudežni prizori. Da pa boste sposobni začutiti energijo brezpogojnega sprejemanja in občutka ljubezni do vsakega in vsega se morate zato odločiti in začeti delati na sebi. Brezpogojno sprejemanje ne pomeni strinjanja z dejanji nekoga, in ne pomeni brezpogojnega vztrajanja v zvezi z njim, pač pa v svoji notranjosti sprejeti ga, kot čisto dušo. S tem bo prenehala agresija, ki je škodljiva za oba partnerja in njune otroke. Priznam pa tudi sama, da je še vedno lažje govoriti, kot pa narediti. S temi težavami se vsakodnevno sooča vsak izmed nas. Zato smo tukaj, da se nenehno učimo in rastemo skozi izkušnje, ki jih pridobivamo na vsakodnevni ravni. Vprašajte se, zakaj se mi ravno to dogaja? Kaj se moram iz vsega tega naučiti? Kako me bo določena težka izkušnja še okrepila? Kako bom notranje močnejši(a). Iz tega vidika moramo gledati vse življenjske situacije. Če niste zadovoljni s svojim partnerjem, je čas da naredite vpogled vase. Bolj, ko se boste jezili in ne sprejemali več tega boste dobili nazaj. Vsa okolica je odziv le na našo notranjost. Več svobode boste dajali, več jo boste prejemali. Manj boste zahtevali od partnerja, več boste dobivali. Čisto enostavno kaj ne? To je vsa čarobna formula. Tega nas naši straši niso znali naučiti, ker sami tega niso vedeli. Mi pa poznamo skrivnost vesolja, skrivnost dajanja in sprejemanja. Zato nimamo več izgovorov. Mi smo tisti, ki bomo naše otroke lahko naučili pravilnega odnosa do sveta in samega sebe. Kako pomembno je brezpogojno sprejemanje sebe in vsega kar obstaja. Da pa bomo to lahko prenesli na naše otroke, moramo to lekcijo obdelati in dojeti mi sami. Izstopimo iz vloge žrtve. Skrajni čas je, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje in zanj tudi odgovarjamo. Niso krivi straši, niso krivi partnerji za naše nezadovoljstvo. Le mi sami lahko počistimo našo notranjost. Včasih je potrebno življenje gledati kot na gledališko igro. Smo glavni igralci na odru. Ljudje okoli nas so naše občinstvo, ki reagirajo na našo predstavo. Če bomo duhoviti se bodo smejali, če bomo žalostni bodo z nami sočustvovali. Torej vsa okolica je naše ogledalo. Izberite si scenarij, ki vas bo osrečeval in dopolnjeval. Vaši gledalci in partnerji naj vas usmerjajo in učijo, da boste najboljši v svoji vlogi. Rada bi vam zaupala stavek, ki na nek način deluje zelo zdravilno. In sicer; osvobajam te. Kadarkoli vam bo zaradi partnerja hudo, ali pa boste imeli občutek, da vas je le ta ponovno pustil na cedilu. Takrat ko je notranja bolečina tako huda, ko ste užaljeni, in popolnoma razočarani nad njim(njo), je čas da se umirite, še enkrat globoko razmislite in probate stvari videti iz njegovega(njenega) zornega kota. Takrat je čas, da se predate in v mislih ali pa na glas izrecite ta čarobni stavek (osvobajam te). To morate začutiti tudi v srcu. Kmalu boste videli blagodejne učinke teh dveh besed. Predaja pomeni le, da ste utrujeni od borbe. To pomeni čustveno opuščanje in zaupanje, da bo duhovna modrost (ki vključuje tudi vaš višji jaz) stvar bolje opravila. Ko se sprostimo, ko se predamo, ko nimamo več potreb po dokazovanju, ko nehamo iskati krivca… takrat nastopi čas za našo notranjo preobrazbo. Za našo duhovno rast. Za brezpogojno sprejemanje. Prav tako takrat nastopi čas, da se umaknemo. Ko nimamo več nobene potrebe po nadzoru, se energija sprosti. Takrat se osvobodimo ujetosti od samih seboj in od naših partnerjev. To je vsa modrost, to je vsa skrivnost. Kot metulj, ki gre skozi fazo preobrazbe, tako mi to počnemo skozi celo življenje. Le sprejeti moramo vse skupaj kot del sebe. Del učnega procesa, ki je namenjen vsakemu posamezniku posebej. Del procesa za katerega ni učnega načrta. Del katerega skrivnost se nahaja v nas samih. In kaj svetujem vsem, ki imajo težave s spuščanjem svojega partnerja? Če vam partner kljub ljubezni in vsemu, kar mu nudite tega ne vrača, je prišel čas za pomembno vprašanje. In sicer; ali bom preostanek življenja deloval(a) na tak način? Res je težko sprejeti odločitev in nekoga po dolgih letih zapustiti. Vendar kaj mi več pomeni ali partner, ki mi ne nudi tistega, kar si zaslužim, posledično se neprestano jezim, sem prizadet(a), ali pa mi več pomeni duševni mir in spokojnost, ko jo dosežem sam s seboj? Ko dobite odgovor na to vprašanje pa je čas za ukrepanje. Bodite pogumni, vedite da morate najprej poskrbeti zase, šele nato lahko za druge. Sprejmite odgovornost za svoje življenje, nikoli ne iščite krivca za nastalo situacijo. Naj bo vse učni proces v katerem sodeluje sleherni izmed nas. Predvsem pa, ko pride čas sprejmite in spustite metulja naj odleti. Ko nekoga brezpogojno ljubimo, mu damo svobodo. Ljubimo ga lahko, tudi ko ni z nami. Naj bo srečen, kjer koli in kamor koli ga(jo) bo zanesla pot. Nič ni večno, vse nam je na izposojo, zato pride čas, da se naučimo spustiti.
